Gorenjska
Vas Smlednik se v virih prvič omenja že 1118, medtem ko je prva omemba gradu nad vasjo iz leta 1297. Kdaj je bil v dolini, v vasi Valburga, zgrajen dvorec, ni znano. Zagotovo je bilo to po letu 1626, ko je gospostvo od cesarja Ferdinanda II. kupil Pavel baron Egkh, saj tedaj napisani urbar v vasi omenja le pristavo, in pred 1679, ko je dvorec upodobljen v Valvasorjevi Topografiji vojvodine Kranjske. Domneva Vladimirja Levca, da je dvorec pozidal nekdanji kancler cesarja Ferdinanda II., Janez Krstnik Verda grof Verdenberg, lastnik smledniškega gospostva med letoma 1635 in 1648, se zdi verjetna, a ni arhivsko dokazana. Od leta 1689 so bili lastniki dvorca plemeniti Pernburgi, ki so ob povišanju v barone (1698) prejeli priimek Smledniški. Stavbni razvoj dvorca ni docela pojasnjen, brez dvoma pa je bila prvotna stavba manjša, verjetno štirikotna in je obsegala le osrednji del današnjega dvorca. Za njegovo sedanjo podobo je najpomembnejše obdobje, ko je bil lastnik smledniškega gospostva Franc Jožef baron Smledniški (lastnik 1762–1795), ki je dvorec temeljito povečal, tako da je dal osrednjemu traktu dozidati dve, z rizalitnim stolpičem zaključeni krili. Avtor načrtov za prenovo ni znan, Levčeva atribucija Candidu Zullianiju temelji na napačnem branju arhivskega vira. Vabljiva se zdi (sicer arhivsko nepotrjena) teza Igorja Sapača, da je bil arhitekt Lovrenc Prager. Sočasno s povečavo dvorca je bila urejena njegova okolica (zasaditev grajskega parka in lipovega drevoreda) ter opremljena njegova notranjščina. Obsežni gradbeni posegi in bogata oprema, pogoste pravde ter dolgovi prejšnjih lastnikov, so gospostvo leta 1783 pripeljali v stečaj, zaradi česar ga je bil Franc Jožef baron Smledniški primoran prodati. Leta 1795 ga je kupil Franc Ksaver Ignac baron Lazarini. V lasti rodbine Lazarini je dvorec ostal vse do konca druge svetovne vojne, posebnih sprememb, razen dozidave veznih hodnikov na severni strani (v sredini 19. stoletja), pa ni bil deležen.
Poleg arhitekture je dvorec pomemben zlasti zaradi poslikav v prvem nadstropju osrednjega trakta, med katerimi posebno mesto zavzema poslikava svečane dvorane, delo švabskega slikarja Eustachiusa Gabriela iz ok. 1770, ki je edino ohranjeno slikarjevo freskantsko delo na Slovenskem. Medtem ko so na stenah naslikane personifikacije Štirih delov dneva, pa so na oboku upodobljene štiri skupine antičnih bogov, razvrščene okoli Apolona na sončnem vozu, ki v kombinaciji z zodiakalnimi znamenji predstavljajo alegorije štirih letnih časov. Izjemnega pomena je tudi poslikava v prvem nadstropju vzhodnega stolpa. Obok slednje je z upodobitvijo Apoteoze sv. Frančiška Asiškega in personifikacijami svetnikovih kreposti ok. 1772–1774 poslikal Anton Cebej. Oltarna menza je delo kiparja Francesca Rottmana, medtem ko so trije reliefi z Arma Christi, sekundarno vzidani nad oltarno menzo, delo Angela Puttija.
Premična oprema dvorca, tj. slike in pohištvo, je bila po drugi svetovni vojni zaplenjena, prav tako bogata knjižnica, ki jo poznamo po katalogu iz leta 1771. Katalog in nekaj knjig hrani Narodni muzej Slovenije. Omeniti velja tudi Eustachiusu Gabrielu pripisan portret Franca Jožefa barona Smledniškega, iz ok. 1770, ki ga hrani Narodna galerija, ki pa ga je portretiranec ob prodaji smledniškega gospostva vzel s seboj, do leta 1945 pa je bila v dvorcu tudi slika Janeza Potočnika Deček s konjem (1796, Narodna galerija) – gre za portret Hanibala Ignaca barona Lazarinija (1794–1796).
Namembnost
Do leta 1945 je dvorec služil kot bivališče rodbine Lazarini. Maja 1945 so bili lastniki izgnani, dvorec pa izpraznjen, decembra istega leta pa tudi formalno zaplenjen, čeprav brez pravne podlage. V letih 1945–1946 je v njem deloval dom za vojne sirote. Konec oktobra 1946 so zaradi prostorske stiske iz dvorca Selo pri Ljubljani, v katerem je delovala poboljševalnica, oddelke s šoloobveznimi otroki preselili v Smlednik, kar predstavlja začetek Državnega deškega vzgajališča Smlednik, 1959 preimenovanega v Vzgojni zavod Frana Milčinskega Smlednik, do 1967 pa je v dvorcu delovala tudi osnovna šola. Zavod se je leta 1990 preselil na novo lokacijo, dvorec pa je bil vrnjen predvojnim lastnikom in od takrat v njem potekajo obnovitvena dela, ki jih je nekoliko zavrl požig januarja 2007.
- Poboljševalnica
- Šola
- Brez namembnosti
Izpostavljeno
- Spomenik lokalnega pomena
(EŠD: 666)
Vas Smlednik se v virih prvič omenja že 1118, medtem ko je prva omemba gradu nad vasjo iz leta 1297. Kdaj je bil v dolini, v vasi Valburga, zgrajen dvorec, ni znano. Zagotovo je bilo to po letu 1626, ko je gospostvo od cesarja Ferdinanda II. kupil Pavel baron Egkh, saj tedaj napisani urbar v vasi omenja le pristavo, in pred 1679, ko je dvorec upodobljen v Valvasorjevi Topografiji vojvodine Kranjske. Domneva Vladimirja Levca, da je dvorec pozidal nekdanji kancler cesarja Ferdinanda II., Janez Krstnik Verda grof Verdenberg, lastnik smledniškega gospostva med letoma 1635 in 1648, se zdi verjetna, a ni arhivsko dokazana. Od leta 1689 so bili lastniki dvorca plemeniti Pernburgi, ki so ob povišanju v barone (1698) prejeli priimek Smledniški. Stavbni razvoj dvorca ni docela pojasnjen, brez dvoma pa je bila prvotna stavba manjša, verjetno štirikotna in je obsegala le osrednji del današnjega dvorca. Za njegovo sedanjo podobo je najpomembnejše obdobje, ko je bil lastnik smledniškega gospostva Franc Jožef baron Smledniški (lastnik 1762–1795), ki je dvorec temeljito povečal, tako da je dal osrednjemu traktu dozidati dve, z rizalitnim stolpičem zaključeni krili. Avtor načrtov za prenovo ni znan, Levčeva atribucija Candidu Zullianiju temelji na napačnem branju arhivskega vira. Vabljiva se zdi (sicer arhivsko nepotrjena) teza Igorja Sapača, da je bil arhitekt Lovrenc Prager. Sočasno s povečavo dvorca je bila urejena njegova okolica (zasaditev grajskega parka in lipovega drevoreda) ter opremljena njegova notranjščina. Obsežni gradbeni posegi in bogata oprema, pogoste pravde ter dolgovi prejšnjih lastnikov, so gospostvo leta 1783 pripeljali v stečaj, zaradi česar ga je bil Franc Jožef baron Smledniški primoran prodati. Leta 1795 ga je kupil Franc Ksaver Ignac baron Lazarini. V lasti rodbine Lazarini je dvorec ostal vse do konca druge svetovne vojne, posebnih sprememb, razen dozidave veznih hodnikov na severni strani (v sredini 19. stoletja), pa ni bil deležen.
Poleg arhitekture je dvorec pomemben zlasti zaradi poslikav v prvem nadstropju osrednjega trakta, med katerimi posebno mesto zavzema poslikava svečane dvorane, delo švabskega slikarja Eustachiusa Gabriela iz ok. 1770, ki je edino ohranjeno slikarjevo freskantsko delo na Slovenskem. Medtem ko so na stenah naslikane personifikacije Štirih delov dneva, pa so na oboku upodobljene štiri skupine antičnih bogov, razvrščene okoli Apolona na sončnem vozu, ki v kombinaciji z zodiakalnimi znamenji predstavljajo alegorije štirih letnih časov. Izjemnega pomena je tudi poslikava v prvem nadstropju vzhodnega stolpa. Obok slednje je z upodobitvijo Apoteoze sv. Frančiška Asiškega in personifikacijami svetnikovih kreposti ok. 1772–1774 poslikal Anton Cebej. Oltarna menza je delo kiparja Francesca Rottmana, medtem ko so trije reliefi z Arma Christi, sekundarno vzidani nad oltarno menzo, delo Angela Puttija.
Premična oprema dvorca, tj. slike in pohištvo, je bila po drugi svetovni vojni zaplenjena, prav tako bogata knjižnica, ki jo poznamo po katalogu iz leta 1771. Katalog in nekaj knjig hrani Narodni muzej Slovenije. Omeniti velja tudi Eustachiusu Gabrielu pripisan portret Franca Jožefa barona Smledniškega, iz ok. 1770, ki ga hrani Narodna galerija, ki pa ga je portretiranec ob prodaji smledniškega gospostva vzel s seboj, do leta 1945 pa je bila v dvorcu tudi slika Janeza Potočnika Deček s konjem (1796, Narodna galerija) – gre za portret Hanibala Ignaca barona Lazarinija (1794–1796).
Namembnost
Do leta 1945 je dvorec služil kot bivališče rodbine Lazarini. Maja 1945 so bili lastniki izgnani, dvorec pa izpraznjen, decembra istega leta pa tudi formalno zaplenjen, čeprav brez pravne podlage. V letih 1945–1946 je v njem deloval dom za vojne sirote. Konec oktobra 1946 so zaradi prostorske stiske iz dvorca Selo pri Ljubljani, v katerem je delovala poboljševalnica, oddelke s šoloobveznimi otroki preselili v Smlednik, kar predstavlja začetek Državnega deškega vzgajališča Smlednik, 1959 preimenovanega v Vzgojni zavod Frana Milčinskega Smlednik, do 1967 pa je v dvorcu delovala tudi osnovna šola. Zavod se je leta 1990 preselil na novo lokacijo, dvorec pa je bil vrnjen predvojnim lastnikom in od takrat v njem potekajo obnovitvena dela, ki jih je nekoliko zavrl požig januarja 2007.
- Poboljševalnica
- Šola
- Brez namembnosti
Lastniki
Janez Krstnik Verda grof Verdenberg, 1635–1648
Ferdinand Verda grof Verdenberg, 1648–1652
Janez Herbard grof Auersperg, 1652–1663
Ana Elizabeta grofica Auersperg, 1663–1689
Janez Adam pl. Pernburg / baron Smledniški, 1689–1724
Franc Anton pl. Pernburg /baron Smledniški, 1689–1705
Karel Jožef baron Smledniški, 1724–1756
Terezija Frančiška baronica Moškon, 1756–1762
Franc Jožef baron Smledniški, 1762–1795
Franc Ksaver Ignac baron Lazarini, 1795–1832
Franc Ksaver Feliks baron Lazarini, 1832–1860
Henrik baron Lazarini, 1860–1914
Henrik Lazarini, 1914–1945
Splošno ljudsko premoženje, 1945–1990
Potomci Henrika Lazarinija 1990–
Dvorec Lazarini, Valburga, Smlednik, Slovenija
Literatura
INDOK Center MK, spisovno gradivo, Smlednik.
Register nepremične kulturne dediščine
Anica CEVC, Švabski slikar Eustachius Gabriel na Kranjskem, Avguštinov zbornik. 50 let Gorenjskega muzeja 1953–2003 (ur. Beba Jenčič idr.), Kranj 2003, str. 120–127.
Marjana CIMPERMAN LIPOGLAVŠEK, Iluzionistične slikarije v dvorani gradu Smlednik, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 10, 1973, str. 117–124.
Anja DULAR, Knjižnica gradu Smlednik po katalogu iz leta 1771, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34/1–2, 1986, str. 15–32.
Branko REISP, Grad Smlednik, Maribor 1987 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 156).
Ferdinand ŠERBELJ, Anton Cebej. 1722–1774, Narodna galerija, Ljubljana 1991.
Matej KLEMENČIČ, Prispevki k opusu Francesca Rottmana, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 31–32, 1995–1996, str. 109–118.
Vladimir LEVEC, Schloss und Herrschaft Flödnig in Oberkrain, Laibach 1897.
Franci LAZARINI, Arhitekturni in zgodovinski oris dvorca Smlednik, Od Jakoba do Jakoba. O krajih in ljudeh občine Medvode (ur. Alenka Vodnik), Medvode 2006, str. 79–88.
Franci LAZARINI, Dvorec Smlednik v 20. in 21. stoletju, Razumeti grad. Vloga in pomen gradov v slovenski zgodovini, spletna razstava.
Franci LAZARINI, Baroni Lazarini in Smlednik, Če spoštujemo preteklost, bo svetla naša prihodnost. Zbornik ob 900. obletnici prve pisne omembe Smlednika in Hraš (ur. Marjeta Žebovec), Smlednik 2018, str. 127–133.
Franci LAZARINI, Dvorec Smlednik in njegovi prebivalci v 20. in 21. stoletju, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 60/3, 2012, str. 735–746.
Franc LAZARINI, Zgodovina rodbine Lazarini. Kronika, dokumenti, genealogija, komentarji, zgodbe, Radovljica 2013.
Barbara MUROVEC, Freske Eustachiusa Gabriela v graščini Smlednik, Acta historiae artis Slovenica, 2, 1997, str. 153–158.
Barbara MUROVEC, Ikonografska analiza smledniških fresk in likovni viri zanjo, Acta historiae artis Slovenica, 9, 2004, str. 117–135.
Damjan PRELOVŠEK, Ljubljanski baročni arhitekt Candido Zulliani in njegov čas, Razprave I. razreda SAZU, 15, 1986, str. 69–128.
Blaž RESMAN, Še o nekaterih baročnih kamnitih oltarjih, Acta historiae artis Slovenica, 10, 2005, str. 43–63.
Ivan STOPAR, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 1: Gorenjska. 3: Med Polhovim Gradcem in Smlednikom, Ljubljana 1998.
Nace ŠUMI, Asja KREČIČ, Smlednik, dvorec, Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka, Ljubljana 2007, str. 210–211.
Johann Weikhard VALVASOR, Topographia Ducatus Carniolae modernae, Labaci 1679.
Johann Weikhard VALVASOR, Die Ehre dess Hertzogthums Crain, Nürnberg 1689.
Marjeta ŽEBOVEC, Lazarinijev dvorec in njegova zgodovina, Če spoštujemo preteklost, bo svetla naša prihodnost. Zbornik ob 900. obletnici prve pisne omembe Smlednika in Hraš (ur. Marjeta Žebovec), Smlednik 2018, str. 116–126.